Ljubljansko baroèno stavbarstvo je doseglo vi¹ek v drugi polovici 17. in prvi 18. stoletja. Glavno vlogo je pri tem odigralo l. 1693 ustanovljeno dru¹tvo Academia Operosorum Labaciensis, ki je v Ljubljano pripeljalo ¹tevilne italijanske umetnike: arhitekta Andreo Pozzo, Carla Martinuzzija, kiparja Francesca Robbo in Giulia Quaglia, od katerih sta se uèila tudi ‘prva’ slovenska arhitekta Gregor Maèek in Matija Persky.Italijanski mojstri so sezidali Stolnico in ob njej Semeni¹èe, Kri¾evni¹ko in Ur¹ulinsko cerkev, ki je bila prva veèja gradnja izven utrjenega obzidja.Gospodarska moè me¹èanov se je postopoma veèala, kar se je odra¾alo v podobi mesta: stavbe v okviru obzidja so nadvi¹ali, jih oblekli v baroène fasade ter prenovili ve¾e, stopni¹èa in delno bivalne prostore. Plemi¹ke dru¾ine so si zgradile dvorce izven mestnega obzidja (Lambergov dvorec pod Ro¾nikom in Koslerjev dvorec). Zgrajena je bila tudi Gruberjeva palaèa.Od reprezentanènih javnih stavb so po naèrtih Gregorja Maèka zgradili novo Mestno hi¹o in pred njo postavili Robbov vodnjak. Skupaj s Stolnico in prenovljenim ©kofijskim dvorcem ter Semeni¹èem se je oblikoval eden najlep¹ih ljubljanskih baroènih ambientov.Gradnjo je urejala mestna uprava, ki je predpisala vi¹ine stre¹nih vencev in ulièno zazidalno linijo. Ljubljana je dobila De¾elno gradbeno komisijo (Landes-Bau direktion) in Brodarsko komisijo, ki je skrbela za regulacijo Ljubljanice in barjanskega moèvirja: zgradili so kanale na obmoèju Fu¾in, prièeli izsu¹evati Barje in l. 1797 graditi Gruberjev prekop.Mestno obzidje so postopoma prièeli ru¹iti, saj se je mesto raz¹irilo v nekdanja predmestja, za katera je bilo izdelanih precej ureditvenih naèrtov.Gospodarska moè me¹èanov je proti koncu 18. stoletja postopoma zaèela upadati, kar je posledièno povzroèilo relativno stagnacijo v gradnji in razvoju mesta.