Prenova starega Križevniškega samostana v gledališče na prostem je zadnje Plečnikovo delo. Z njim je zaokrožil idejo o Vegovi ulici kot mestni kulturni magistrali.Arhitekt je v oblikovanju izbral renesančni arhitekturni jezik, ki v Sloveniji zaradi zgodovinskih okoliščin ni bil pogosto uporabljen. Prostrano osrednje dvorišče samostana je na novo tlakoval z betonskimi ploščami, stavbam pa je dodal arkadne balkone z ložami in jih okrasil z sgrafiti. Pod njim je Plečnik uredil točilni prostor, ki ga je kasneje njegov asistent Bitenc predelal v gostinski lokal. Ob vhodu na dvorišče je lapidarij z ostanki nekdanje Križevniške cerkve.Pri prenovi je Plečnik uporabil vrsto arhitekturnih elementov porušenih ljubljanskih hiš: pergolo na balkonu ob samostanskem zidu podpirajo stebri iz knežjega dvorca, vključenih je tudi mnogo drugih zgodovinskih skulptur in portalov.Prenova je vključevala tudi dve manjši dvorišči: Peklensko dvorišče, ki ga je Plečnik oblikoval v mediteranskem duhu in malo dvorišče z arheološkim parkom. Peklensko dvorišče je bilo namenjeno komornim prireditvam; Plečnik ga je preuredil z mrežo stenskih svetilk in novim tlakom.Veliko dvorišče žal ni ustrezalo zahtevam prireditev; kasneje so ga spremenili v preddverje avditorija. Avditorij je dodal arhitekt Bitenc, ki je spoštljivo nadaljeval Plečnikovo delo. Avditorij je prekrit z inventivno zasnovano zložljivo platneno streho.